Last updated: September 25, 2026 · Reviewed by Ivan Canzek

Nekateri moški skoraj nikoli ne vstopajo v odprt konflikt. Pomagajo, se prilagajajo, prevzemajo dodatne obveznosti in skušajo biti oseba, na katero se lahko vsi zanesejo. Od zunaj je to lahko videti kot čista prijaznost in velikodušnost. Težava se pojavi, ko »da« ne izhaja več iz svobodne odločitve, ampak iz strahu, da bomo nekoga razočarali, razjezili ali izgubili. Takrat človek daje več, kot želi ali zmore, račun pa se pojavi pozneje v obliki zamere, izčrpanosti, pasivne agresije in občutka, da ga drugi izkoriščajo.

Izraz »nice guy« se na spletu pogosto uporablja zelo površno, včasih tudi posmehljivo. Problem ni v tem, da je moški prijazen, skrben ali nenasilen. Težava nastane, ko prijaznost postane strategija za nadzor tuje reakcije: če bom vedno prijazen, mi ne boš mogel biti jezen; če bom dovolj pomagal, me ne boš zapustila; če bom vse naredil prav, boš sama vedela, kaj potrebujem. Človek se navzven vidi kot nesebičen, v sebi pa vodi tih seznam vsega, kar je naredil za druge, in čaka, da bodo dolg nekako sami prepoznali.

Ko »da« v resnici pomeni »bojim se reči ne«

Meja se ne začne s stavkom, ki ga izrečemo drugi osebi. Začne se prej, pri sposobnosti zaznati, kaj želimo, koliko zmoremo in kje se v nas pojavi odpor. Moški, ki je dolgo vajen ugajati, svojega »ne« pogosto sploh ne zazna, dokler ni že močno izčrpan. Avtomatsko pristane, da bo pomagal sodelavcu, šel na dogodek, ki ga ne zanima, prevzel še eno obveznost ali naredil nekaj za partnerko, šele pozneje pa ga preplavi jeza.

Problem ni, da je pomagal. Problem je, da v lastni odločitvi skoraj ni sodeloval. Terapijsko delo zato pogosto začne pri zelo majhnih trenutkih. Kaj se je zgodilo v telesu, ko te je nekdo prosil? Si začutil napetost, težo, nelagodje ali hipen poriv, da bi našel izgovor? Kaj si si predstavljal, da bo sledilo, če rečeš ne? Ko proces opazimo pred avtomatskim »seveda«, se pojavi prostor za resnično izbiro.

Strah pred razočaranjem drugih ljudi

Za nekatere ljudi je tuje razočaranje zelo težko prenašati. Če je nekdo v otroštvu dobival ljubezen predvsem takrat, ko je bil priden, miren, uspešen ali koristen, lahko pozneje razvije občutek, da je odnos varen le, dokler drugi z njim nimajo težav. Tak človek bo zelo hitro zaznal spremembo tona, obrazno mimiko ali nezadovoljstvo in skušal situacijo čim prej popraviti.

V partnerstvu se to lahko pokaže kot nenehno prilagajanje. Človek se strinja, čeprav se ne strinja. Odpove svoje načrte. Težko izrazi seksualno nezainteresiranost ali drugačno željo. V družini prevzame naloge, ki jih nihče ni izrecno zahteval. Na delu ostaja dlje, ker noče razočarati šefa. Navzven je zanesljiv, znotraj pa se počasi nabira občutek, da nima lastnega življenja.

Skriti dogovori: »če jaz naredim to, bi ti morala …«

Ena od najpomembnejših značilnosti kroničnega ugajanja so tako imenovani skriti dogovori. Človek nekaj naredi brez jasnega dogovora, vendar nezavedno pričakuje povračilo. Če sem vedno pozoren do partnerke, bi morala ona sama vedeti, da potrebujem več seksa. Če nikoli ne rečem ne sodelavcem, bi morali oni sami opaziti, ko sem preobremenjen. Če staršem vedno pomagam, bi morali spoštovati moje življenjske odločitve.

Težava je, da druga oseba za tak dogovor pogosto sploh ne ve. Ona vidi dejanje, ne notranjega računa. Ko pričakovano povračilo ne pride, se pojavi močna zamera: »Po vsem, kar naredim zate …« V resnici pa pomemben del pogodbe nikoli ni bil izrečen. Odrasel stik zahteva več neposrednosti: to želim, tega ne želim, tukaj lahko pomagam, tukaj ne morem, to pričakujem, o tem se morava dogovoriti.

Potlačena jeza in pasivna agresija

Človek, ki si dolgo ne dovoli neposrednega »ne«, ne postane nujno mirnejši. Jeza se lahko izrazi posredno: zamujanje, pozabljanje, sarkazem, umik, hladnost, odlašanje, polovično opravljene naloge ali občutek, da mora druga oseba sama ugotoviti, zakaj je nekaj narobe. Takrat navzven še vedno ohranjamo podobo »neproblematičnega« človeka, odnos pa je poln neizrečenega konflikta.

Pasivna agresija ni dokaz, da je človek v osnovi manipulativno slab. Pogosto je znak, da neposrednega izražanja jeze, potrebe ali meje ne doživlja kot varno. To ne pomeni, da je vedenje sprejemljivo; pomeni, da lahko poleg odgovornosti raziskujemo tudi funkcijo. Če se naučim reči »tega ne želim« prej, morda ni treba, da se moja meja izrazi pozneje skozi kaznovanje in umik.

Zakaj je konflikt nekaterim moškim tako težak

Konflikt je lahko v zgodnjih odnosih pomenil veliko več kot običajno nestrinjanje. Morda je bil povezan z vpitjem, kaznovanjem, fizičnim nasiljem, dolgim molkom ali izgubo ljubezni. Otrok se hitro nauči, da je mir pomembnejši od avtentičnosti. Če si priden in ne povzročaš težav, je doma bolj varno.

Odrasel človek lahko racionalno ve, da partnerkin drugačen pogled ne pomeni konca odnosa, telo pa vseeno reagira, kot da je veliko na kocki. Srce pospeši, misli se zameglijo, pojavi se potreba po hitrem popuščanju. Nekateri se šele po pogovoru zavedo, kaj so v resnici hoteli reči. Zato je delo z mejami tudi somatsko delo: naučiti se ostati prisoten, ko druga oseba ni zadovoljna.

Meja ni isto kot ultimat

Meja opisuje, kaj bom naredil jaz in za kaj prevzemam odgovornost. Ultimat poskuša nadzorovati drugo osebo. »Ne želim, da mi govoriš žaljivo; če se to nadaljuje, bom pogovor prekinil« je drugače od »če me imaš rada, nikoli več ne smeš povzdigniti glasu«. Zdrava meja ne potrebuje vedno dolge razlage. Prav tako ni nujno groba.

Moški, ki je dolgo ugajal, včasih po prvem odkritju meja zanihajo v drugo skrajnost. Začnejo govoriti, da nikomur ničesar ne dolgujejo, da je vsaka zahteva manipulacija in da je prava moč v tem, da brez pojasnila narediš, kar želiš. To je razumljiv poskus odklona od starega vzorca, ni pa nujno zrela meja. Odnos zahteva možnost reči ne in hkrati ohraniti spoštovanje do drugega.

Kako telo signalizira mejo pred glavo

Telo pogosto ve, da je nekaj preveč, še preden imamo jasen stavek. Pojavi se napetost v trebuhu, teža v prsih, nemir, zadržan dih, utrujenost ali impulz po umiku. Če smo navajeni te signale ignorirati, lahko dolgo govorimo »ni problem«, dokler nekega dne problem ni vse.

Somatska pozornost ni mistična intuicija, ki ji moramo vedno slepo slediti. Je dodaten vir informacij. Napetost lahko pomeni mejo, lahko pa tudi strah pred normalnim konfliktom. Prav zato je koristno upočasniti in raziskati: kaj čutim, česa se bojim, kaj bi izbral, če ne bi skušal nadzorovati reakcije druge osebe?

Geštalt in vprašanje »kaj jaz hočem?«

Ljudje, ki so zelo usmerjeni v druge, pogosto izvrstno vedo, kaj želi okolica. Hitro zaznajo partnerkino razpoloženje, pričakovanje šefa ali potrebo staršev. Ko jih vprašamo »kaj pa ti hočeš?«, pa nastane praznina. Ne zato, ker nimajo želja, ampak ker so se naučili, da so tuje želje pomembnejše ali varnejše.

V geštalt delu je pomembna diferenciacija: jaz sem jaz, ti si ti, odnos pa nastaja med nama. Bližina ne zahteva, da sva enaka. Pravzaprav je pravi stik mogoč šele, ko obstajata dve osebi z različnimi potrebami. Če se vedno prilagodim, navidezno zmanjšam konflikt, hkrati pa drugi osebi onemogočim, da bi zares spoznala mene.

Meje v odnosu s starši

Odrasli moški lahko zelo težko postavi mejo staršem, posebej če je družina tesno povezana ali če so žrtvovali veliko zanj. Krivda se hitro pojavi pri odločitvah o praznikih, denarju, obiskih, partnerki ali načinu vzgoje otrok. Starš lahko razočaranje izrazi kot očitek: »Po vsem, kar sva naredila zate …«

Zrela meja ne zahteva, da starše razvrednotimo. Lahko hkrati cenim, kar so mi dali, in odločam o svojem življenju. Včasih bo nekdo razočaran. To je eden težjih delov odraslosti: sprejeti, da dobra meja ne zagotavlja, da bodo vsi zadovoljni.

Meje na delu

Na delu je ugajanje pogosto nagrajeno, vsaj na začetku. Človek, ki vedno prevzame dodatno nalogo, je priljubljen. Težava nastane, ko okolica njegovo izjemno razpoložljivost začne razumeti kot standard. Če nikoli ne pokažemo realne kapacitete, drugi težko vedo, da je sistem nevzdržen.

Meja na delu mora upoštevati realnost moči in pogodbenih obveznosti. Ni vsak »ne« brez posledic in ni vsaka zahteva zloraba. A med popolno podreditvijo in impulzivnim uporom obstaja veliko prostora: pogajanje o prioritetah, realni roki, jasna komunikacija in vprašanje, kaj se lahko prestavi, če pride nova naloga.

Seksualne meje in pravica do lastne želje

Tudi moški imajo pravico do seksualne meje, do nezainteresiranosti, počasnejšega tempa in do tega, da nekaj ne želijo. Kulturna predstava, da bi moral moški vedno hoteti seks, lahko oteži prepoznavanje lastnih signalov. Nekdo pristane, ker ne želi razočarati partnerke ali ker se boji, da bo njegova odsotnost želje razumljena kot problem moškosti.

Zdrava seksualnost zahteva soglasje obeh. To velja tudi v dolgotrajni zvezi. Meja ne pomeni zavračanja partnerke kot osebe. Lahko pomeni, da trenutno ne želim, da želim drugače ali da potrebujem pogovor o tem, kaj se dogaja med nama.

Kako vaditi »ne« brez nepotrebne grobosti

Začetek je pogosto v majhnih situacijah. Namesto avtomatskega odgovora si vzeti čas: »Preverim in ti javim.« Reči: »Danes ne morem, lahko pa v petek.« Ali preprosto: »Ne, to mi ne ustreza.« Ljudem, ki so vajeni dolgih pojasnil, je lahko zelo neprijetno ugotoviti, da je kratek odgovor dovolj.

Pomembno je tudi opaziti, kaj se zgodi po meji. Pride krivda? Poriv, da bi takoj poslali novo sporočilo in vse ublažili? Strah, da je druga oseba jezna? Prav ta trenutek je del vaje. Cilj ni postati človek brez krivde, ampak nekdo, ki lahko prenese nekaj nelagodja, če je meja smiselna.

Ko druga oseba začne reagirati na nove meje

Ko človek spremeni dolgoletni vzorec, se sistem okoli njega pogosto odzove. Partnerka, sodelavci ali družina so se morda navadili na njegovo razpoložljivost. Njihovo presenečenje ali odpor ne pomeni nujno, da je nova meja napačna. Hkrati pa tudi vsaka nova meja ni avtomatsko zdrava. Zato je koristno preveriti namen, način komunikacije in posledice.

Včasih bo druga oseba rekla, da smo postali sebični. Morda smo res šli v drugo skrajnost, morda pa prvič ne igramo stare vloge. Namesto da avtomatsko popustimo ali zavrnemo vsako kritiko, lahko ostanemo radovedni: kaj je tukaj moj del in kaj pripada drugemu?

Moška skupina in učenje neposrednosti

Skupina je živo okolje, kjer se vzorec ugajanja hitro pokaže. Morda se strinjam z vsemi. Govorim to, kar mislim, da bo voditelju všeč. Ne povem, da me je nekdo razjezil. Ponudim podporo drugim, svoje potrebe pa skrijem. To ni napaka v procesu; to je proces sam.

V dobro vodeni skupini lahko vadimo drugačen stik. Povedati nestrinjanje brez napada. Reči ne pred moškimi, katerih odobravanje nam nekaj pomeni. Ostati v odnosu, če nekdo ne razume ali se ne strinja. Takšne izkušnje lahko postopoma prenesemo v partnerstvo, družino in delo.

Ugajanje ni samo prijaznost

Ključna razlika je svoboda. Prijaznost je izbira. Ugajanje je pogosto kompulzija, ki jo poganja strah. Če lahko rečem tako da kot ne, je pomoč svobodnejša. Če ne zmorem reči ne, moje da izgubi del svoje avtentičnosti.

To ne pomeni, da moramo postati individualisti, ki mislijo le nase. Odnosi vključujejo prilagajanje, kompromise in skrb. Zrela meja ni nasprotje povezanosti, ampak njen pogoj, ker zmanjšuje količino tihe zamere.

Meje na delu in v družini

Na različnih področjih so potrebne različne oblike meje. V službi imamo pogodbe, hierarhijo in odgovornosti. V družini zgodovino, čustvene vezi in vloge. V partnerstvu recipročno pogajanje. Ena sama formula ne obstaja. Koristno pa je vprašanje: ali sem svojo odločitev sploh zaznal kot odločitev ali sem avtomatsko naredil to, kar je bilo pričakovano?

Človek, ki se uči meja, se ne uči le govoriti »ne«. Uči se tudi bolj iskreno reči »da«. Ko pomoč ni več tiha obveznost, lahko postane bolj radodarna in manj obremenjena s pričakovanjem povračila.

Kako telo in odnos pokažeta mejo pred besedami

Včasih človek šele v odnosu opazi, da je nekaj preveč. Postane manj prisoten, razdražljiv, govori hitreje ali se emocionalno odklopi. Partnerka morda opazi spremembo pred njim. Namesto da tak signal takoj razumemo kot dokaz, da je drugi problem, ga lahko uporabimo kot informacijo: kaj je bilo pravkar preveč, česa nisem izrekel, kaj potrebujem?

Tako meja postane proces zavedanja, ne le tehnika asertivne komunikacije. Beseda »ne« je lahko končni rezultat precej subtilnega notranjega dela.

Meja brez dominacije in brez neskončnega opravičevanja

Nekateri moški zamenjajo mejo z dominantnostjo: »jaz sem tak in pika«. Drugi vsako mejo razložijo na petnajst načinov, ker potrebujejo dovoljenje druge osebe. Zrela pozicija je vmes. Lahko sem jasen in hkrati spoštljiv. Lahko pojasnim razlog, ne da bi moral drugega prepričati, da mi dovoli svojo mejo.

Prav tako lahko poslušam vpliv svoje odločitve na drugega. Meja ne pomeni, da me njegove emocije ne zanimajo. Pomeni, da jih ne poskušam vedno odstraniti na račun sebe.

Kako lahko pomaga KROG

Na delavnicah KROG je tema meja zelo konkretna, ker se ne učimo le teorije. V skupini se pojavi želja po odobravanju, strah pred nestrinjanjem, umik in potreba, da bi bili »dober član«. V geštalt in somatsko usmerjenem delu lahko opazimo te trenutke, prepoznamo telesne signale in vadimo bolj neposreden stik.

Cilj ni ustvariti moških, ki vedno rečejo ne. Cilj je povečati izbiro. Da lahko rečem da, ker želim. Ne, ker ne želim ali ne zmorem. Mogoče, ker potrebujem čas. In da lahko prenesem, da druga oseba ob moji odločitvi ni vedno zadovoljna.

Skriti dogovori: »če bom dovolj dober, boš ti naredila to, kar potrebujem«

Pri pretiranem ugajanju se pogosto skriva nezaveden dogovor. Človek ne pove neposredno, kaj želi, ampak veliko daje, prilagaja in rešuje, v upanju, da bo druga oseba sama razumela njegove potrebe. »Če bom dovolj pozoren, bo tudi ona bolj nežna.« »Če nikoli ne bom kompliciral, bo cenila, koliko delam.« »Če vedno pomagam, me ne bo zavrnila.« Težava je, da druga oseba tega dogovora nikoli ni podpisala.

Ko pričakovano povračilo ne pride, se pojavi zamere. Moški lahko začne misliti, da ga vsi izkoriščajo, čeprav svoje meje in pričakovanja skoraj nikoli ni jasno izrazil. Takrat ugajanje ni več samo prijaznost, ampak način, kako poskušamo posredno dobiti ljubezen, varnost ali spolnost. Geštalt delo poudarja prevzemanje lastništva nad potrebo: kaj pravzaprav želim in ali sem pripravljen to povedati brez garancije, da bo druga oseba rekla da?

Pasivna agresija kot posledica neizrečenega »ne«

Ko človek pogosto reče da, čeprav v sebi čuti ne, energija ne izgine. Lahko se vrne kot cinizem, zamujanje, pozabljanje, hladnost ali nenadna eksplozija. Navzven je še vedno »priden«, odnos pa vseeno postane poln napetosti. Pasivna agresija pogosto ni zavesten načrt manipulacije; je način, kako se upor izrazi, ko direktna meja ni dostopna.

Pomembno je začeti opazovati majhne trenutke, ko telo že ve, da nekaj noče. Stisne se želodec, ramena se napnejo, pojavi se notranji komentar »spet jaz«, vendar usta rečejo: »Ni problema.« Če lahko prepoznamo ta trenutek prej, imamo možnost odgovoriti bolj iskreno. Meja ne potrebuje velikega govora. Včasih je dovolj: »Danes ne morem.« »To mi ne ustreza.« »Potrebujem čas, preden odgovorim.«

Granice do staršev in širše družine

Veliko odraslih moških lahko postavlja meje v službi, zelo težko pa jih postavijo staršem. Stari družinski položaj se hitro aktivira. Odrasel človek, ki vodi podjetje ali vzgaja otroke, ob materi ali očetu spet občuti dolžnost, da ne razočara, ne ugovarja ali poskrbi za njihovo razpoloženje. Če partnerka opozori, da se družina preveč vmešava, se lahko znajde med dvema stranema in poskuša ugoditi obema.

Zrela meja ne pomeni prekiniti odnos. Pomeni jasno določiti, kaj je moje odraslo življenje in kaj ni več stvar starševskega odločanja. To je lahko zelo neprijetno, posebej v družinah, kjer se meja razume kot nehvaležnost. Človek se mora naučiti prenesti, da je nekdo lahko razočaran nad njegovim ne. Odgovornost ni enaka temu, da moramo preprečiti vsako neprijetno čustvo pri drugih.

Granice v službi in cena stalne dostopnosti

Vzorec dobrega fanta se pogosto dobro nagrajuje na delovnem mestu. Človek prevzame dodatno nalogo, odgovarja zvečer, rešuje tuje napake in postane tisti, na katerega se vsi lahko zanesejo. Dolgo časa dobi pohvale in občutek vrednosti. Težava se pokaže, ko sistem začne njegovo dodatno angažiranost obravnavati kot standard, on pa ne zna več zmanjšati obremenitve brez občutka krivde.

Tak človek lahko postane zelo jezen na šefa ali sodelavce, čeprav je sam leta sporočal, da je vedno na voljo. To ne pomeni, da je podjetje brez odgovornosti. Pomeni, da ima človek več možnosti, če začne svojo mejo komunicirati prej. »To lahko naredim do petka, če prestavimo drugo nalogo.« »Po 18. uri nisem dosegljiv, razen ob res nujnih primerih.« Jasna meja pogosto zahteva več poguma kot tiha preobremenjenost.

Kako izgleda zdravo da in zdravo ne

Cilj dela z mejami ni, da človek iz ugajanja preide v rigidno filozofijo »nikogar ne potrebujem in nikomur ničesar ne dolgujem«. To je lahko samo druga obramba. Odnosi zahtevajo prilagajanje, kompromis in pripravljenost narediti nekaj za drugega tudi takrat, ko nam ni idealno. Razlika je v tem, ali lahko izbiramo.

Zdravo da ima stik tudi z lastno željo ali vrednoto. Morda se mi danes ne ljubi pomagati prijatelju pri selitvi, vendar se zavestno odločim, ker mi je odnos pomemben. Zdravo ne pa ne potrebuje sovraštva do druge osebe. Lahko imam nekoga rad in vseeno zavrnem zahtevo. Zrelost je sposobnost gibanja med da in ne, ne popolna zvestoba eni skrajnosti.

KROG kot prostor, kjer meja dobi neposreden odgovor

Skupina je posebno okolje za delo z mejami, ker se meja ne vadi samo v teoriji. Nekdo te vpraša nekaj, na kar ne želiš odgovoriti. Lahko rečeš ne in opazuješ, kaj se zgodi. Nekdo poda povratno informacijo, s katero se ne strinjaš. Lahko to poveš, ne da bi moral napasti ali se umakniti. Drug moški ti postavi mejo in v tebi se pojavi občutek zavrnitve. Tudi to postane material za delo.

Za moškega, ki je vse življenje poskušal biti prijazen in brezproblematičen, je lahko zelo pomembno doživeti, da odnos prenese njegovo nestrinjanje. Ko skupina ostane v kontaktu tudi po jasnem ne, telo dobi novo izkušnjo: meja ne pomeni nujno izgube pripadnosti. To postopoma omogoči bolj iskrene odnose tudi zunaj skupine.

Pogosta vprašanja

Je ugajanje drugim isto kot biti dober človek?

Ne. Prijaznost in skrb sta lahko zdravi vrednoti. Ugajanje postane problem, ko človek zaradi strahu ne zmore izraziti svojih potreb, meja ali nestrinjanja in pozneje kopiči zamero.

Kako vem, ali sem sebičen, ko postavljam mejo?

Vprašajte se, ali meja ščiti realno potrebo in ali še vedno upoštevate, da tudi druga oseba obstaja. Sebičnost ni isto kot imeti omejitve. Včasih bo meja za drugega neprijetna in je še vedno legitimna.

Zakaj čutim krivdo po tem, ko rečem ne?

Ker je lahko krivda stara naučena reakcija na ločitev od pričakovanj drugih. Občutek krivde sam po sebi še ni dokaz, da ste naredili nekaj napačnega.

Lahko partnerka pomaga moškemu, ki nenehno ugaja?

Lahko spodbuja neposrednost, ne kaznuje vsakega nestrinjanja in se izogiba pričakovanju, da bo sam uganil njene potrebe. Vendar spremembe namesto njega ne more narediti; on mora razviti lastno sposobnost zaznavanja in izražanja meje.

Zaključek

Moški, ki nenehno ugaja, ni nujno preveč prijazen. Morda se je naučil, da je odnos varen le, če nihče ni jezen nanj. Cena takšne strategije so pogosto izčrpanost, skriti dogovori in potlačena jeza. Razviti meje pomeni postopoma sprejeti, da bližina ne zahteva popolnega prilagajanja in da je mogoče ostati dober človek tudi takrat, ko kdaj rečemo ne.

Ugajanje drugim je lahko zelo sofisticirana strategija preživetja

»Priden fant« ni preprosto prijazen človek. Problem ni prijaznost, empatija ali pripravljenost pomagati. Težava nastane, ko človek nezavedno verjame, da si lahko odnos zagotovi samo s prilagajanjem. Če sem koristen, miren in nezahteven, me bodo imeli radi; če pokažem jezo, potrebo ali mejo, tvegam zavrnitev. Takšna strategija se pogosto razvije zelo zgodaj in je bila nekoč smiselna.

Otrok, ki je odvisen od odraslih, nima veliko možnosti. Če je konflikt nevaren ali če je ljubezen povezana s pridnostjo, se nauči hitro prepoznati, kaj drugi potrebujejo. To lahko odraslemu prinese veliko socialnih spretnosti, vendar ima ceno: težko prepozna, kaj si želi sam. Njegov notranji radar je ves čas obrnjen navzven.

Skriti dogovori: »jaz bom dober, ti pa mi boš dal to, kar potrebujem«

Ugajanje pogosto vsebuje neizgovorjen dogovor. Človek daje, pomaga, popušča in pričakuje, da bo druga oseba sama razumela njegove potrebe. Ker jih ne izrazi neposredno, partnerka morda sploh ne ve, kaj se od nje pričakuje. Ko pričakovanje ni izpolnjeno, pride razočaranje in zamera.

To lahko zveni kot: »Po vsem, kar naredim zate, ti pa …« Druga oseba je presenečena, ker pomoč ni bila predstavljena kot izmenjava. Terapijsko delo pomaga skrite pogodbe spremeniti v jasne prošnje. Namesto upanja, da bo nekdo prebral misli, lahko rečem, kaj potrebujem, in hkrati sprejmem možnost, da bo odgovor ne.

Zakaj je »ne« tako težak

Za človeka, ki svojo varnost gradi na ugajanju, »ne« ni samo beseda. Lahko pomeni tveganje konflikta, razočaranja ali izgube odnosa. Telo se zato odzove močneje, kot bi pričakovali glede na konkretno situacijo. Srce pospeši, pojavi se krivda, misli pa takoj iščejo razlago, s katero bi mejo naredili bolj sprejemljivo.

Pomembno je vaditi majhne meje, ne samo velike konfrontacije. Zavrniti povabilo, ki nam ne ustreza, povedati, da potrebujemo čas za razmislek, ali prositi za drugačen termin. Z vsako takšno izkušnjo telo dobi informacijo, da odnos lahko preživi tudi naše nestrinjanje.

Potlačena jeza in poznejša eksplozija

Ljudje, ki se veliko prilagajajo, pogosto pravijo, da niso jezni. A jeza se lahko kopiči kot občutek izkoriščenosti. Ker meja ni bila izrečena v trenutku, ko je bila potrebna, pride kasneje v veliko intenzivnejši obliki. Človek, ki je desetkrat rekel »ni problema«, enajstič eksplodira zaradi malenkosti.

Takrat se lahko še dodatno sramuje svoje reakcije in se znova odloči, da mora biti bolj miren. Cikel se ponovi. Rešitev ni še več samonadzora, ampak zgodnejše zaznavanje signala. Če opazim rahlo nejevoljo in jo vzamem resno, ni treba čakati, da se spremeni v bes.

Meja ni kazen

Nekateri moški začnejo po dolgem obdobju ugajanja postavljati meje zelo rigidno. Preberejo, da nikomur ničesar ne dolgujejo, in vsako zahtevo razumejo kot poseg. To je lahko prehodna faza, vendar zdrava meja ni zid. Omogoča stik, ker jasno pokaže, kje sem jaz in kje si ti.

Lahko rečem ne in ostanem spoštljiv. Lahko partnerki povem, da ne želim nečesa, ne da bi jo kaznoval z molkom. Prav tako lahko včasih rečem da iz ljubezni ali solidarnosti, čeprav mi ni idealno. Svoboda ni v tem, da nikoli ne popustim, ampak da imam izbiro.

Ugajanje v partnerskem odnosu

V partnerstvu se vzorec hitro zaplete. Moški morda dolgo sprejema vse odločitve partnerke, nato pa čuti, da je izgubil sebe. Partnerka pa lahko iskreno verjame, da mu vse ustreza, saj ni slišala drugačnega mnenja. Ko se pojavi eksplozija, oba doživita krivico.

Zato je pomembno razvijati navado manjših razlik. Kaj želim jesti, kam želim iti, kako želim preživeti vikend? To niso nepomembne teme. V njih vadimo obstajati kot ločena oseba. Če lahko v majhnih stvareh ostanemo v stiku kljub različnosti, bomo lažje govorili tudi o večjih vprašanjih seksualnosti, denarja ali prihodnosti.

Ugajanje staršem in občutek dolžnosti

Veliko odraslih moških lažje postavi mejo partnerki kot staršem. Občutek dolžnosti je lahko zelo globok: starši so se žrtvovali, zato nimam pravice razočarati. Posebej težko je, če družina mejo interpretira kot sebičnost ali nehvaležnost. Človek se znajde med odraslo potrebo po lastnem življenju in starim strahom pred izgubo pripadnosti.

Terapija tu ne ponuja univerzalnega recepta, koliko stika je pravilno. Pomaga pa razlikovati resnično skrb od avtomatske poslušnosti. Lahko imam rad starše in vseeno sprejmem odločitev, ki jim ni všeč. Odraslost vključuje možnost nositi njihovo razočaranje, ne da bi ga moral takoj odpraviti.

Somatski znaki, da smo rekli da, ko smo mislili ne

Telo pogosto zazna mejo pred razumom. Ob prošnji se lahko pojavi napetost v trebuhu, stisk v grlu ali občutek teže, nato pa usta avtomatično rečejo »seveda«. Če se naučimo za nekaj sekund ustaviti, dobimo možnost preveriti odziv. Stavek »naj premislim in ti sporočim« je za mnoge zelo pomembno orodje.

Somatsko delo pomaga razviti zaupanje v te zgodnje signale. Ne pomeni, da vsak telesni odpor vedno pomeni ne. Pomeni, da ga ne preskočimo. Ko telo in zavest začneta sodelovati, meje postanejo manj eksplozivne in bolj natančne.

KROG kot prostor za vajo neposrednosti

Moška skupina zelo hitro pokaže vzorec ugajanja. Nekdo se bo strinjal z vsemi, prevzemal odgovornost za vzdušje ali skušal biti najbolj »priden« član. V KROGU se lahko to opazi brez sramotenja. Človek lahko eksperimentira z nestrinjanjem, s tem da ne pomaga, ko tega nihče ni prosil, ali s tem da pove, da ga je nekaj zmotilo.

To so majhne, a močne izkušnje. Če izrazim razliko in še vedno pripadam, se začne spreminjati stara enačba, da je odnos mogoč samo, če se prilagodim. Geštalt delo uporablja konkreten odnos v skupini, somatski pristop pa pomaga ostati ob krivdi in napetosti, ki se pojavita ob postavljanju meje. Tako se prijaznost lahko spremeni iz strategije preživetja nazaj v svobodno izbiro.

Od ugajanja k pogajanju

Zdravi odnosi ne temeljijo niti na popolnem prilagajanju niti na tem, da vsak ves čas vztraja pri svojem. Temeljijo na pogajanju. Dva človeka imata različne potrebe in iščeta način, kako živeti skupaj, ne da bi eden izginil. Za »pridnega fanta« je to velik premik, ker mora najprej sploh priznati, da ima svojo željo.

Pogajanje vključuje tudi frustracijo. Včasih ne dobimo tega, kar želimo, in odnos vseeno ostane dober. Ko človek to izkusi večkrat, potreba po skritih dogovorih postane manjša. Lahko prosim, slišim ne in se odločim, kaj bom s tem naredil, namesto da mesece zbiram zamero.

Kako izgleda zdrava prijaznost

Ko moški začne postavljati meje, se lahko ustraši, da bo postal sebičen. V resnici zdrava prijaznost ni nasprotje meje. Lahko pomagam, ker želim, ne zato, ker se bojim zavrnitve. Lahko popustim, ker mi je odnos pomemben, in ne zato, ker nimam pravice do svojega mnenja.

Največja sprememba je v notranji svobodi. Dejanje je lahko navzven enako kot prej, vendar ni več pogoj za občutek, da si zaslužimo ljubezen. Prav ta razlika omogoči, da je skrb za druge bolj iskrena in manj prepojena z zamero.

Ključne riječi: muške radionice Zagreb, radionice za muškarce, muška grupa Zagreb, grupa za muškarce, terapijska grupa za muškarce, grupna terapija za muškarce, psihoterapija za muškarce, muško mentalno zdravlje, psihologija muškaraca, muške emocije, muška ranjivost, zdrava muškost, osobni razvoj za muškarce, rad na sebi za muškarce, trauma kod muškaraca, strah od bliskosti, odnosi i intimnost, sram kod muškaraca, ljutnja kod muškaraca, muško samopouzdanje, granice u odnosima, Gestalt terapija, Somatic Experiencing, somatska terapija, tjelesno orijentirana terapija, regulacija živčanog sustava, Muške radionice KRUG, KRUG Zagreb.

*Foto: NightCaffe
*Kontakt: Radionice KRUG
*Za firme: Kreativni Direktor